Navigacija

Navigacija

Psihoterapija ni le pogovor.
Je prostor, ki celi.




»Ampak, kaj je sploh psihoterapija? Saj se samo pogovarjaš. To se lahko tudi s prijateljico.« je komentar, ki ga zasledim v kakšnih debatah po socialnih omrežjih.

Ja, res se lahko pogovarjamo s prijateljico. In ta pogovor je lahko zelo blagodejen.

V prijateljskem odnosu lahko dobimo podporo, ramo na katero se lahko naslonimo, uho za poslušat. Pogosto pa lahko dobimo še nasvet.

Koliko sebe pa si zares dovoliš podeliti s prijateljico/partnerjem?
Imaš občutek, da lahko podeliš prav vse dele sebe?
Svoje bolečine? Svoje zakopana prepričanja, travme, strahove?
Ali pa morda tisto globoko žalost, ki jo precej verjetno skrivaš tudi pred seboj?

Psihoterapija je med drugim tudi razbremenilni pogovor, a je predvsem toliko več kot to.

V prvi vrsti je psihoterapija odnos.
In odnos je tisti, ki zdravi.
Ker se v odnosu ranimo in v odnosu se celimo.

Kaj si jaz za kliente želim v moji psihoterapevtski sobi?
Da se počutijo slišane, videne, sprejete – z vsem, kar prinašajo. Da nastane prostor, da lahko slišijo sebe. Da se lahko naslonijo name. Da si dovolijo podeliti sebe z nekom drugim – ker pogosto so tako zelo navajeni, da vse breme nosijo sami. Z njimi so prepričanja, da so odveč, da so preveč – da so preobčutljivi, preobremenjujoči in še in še (vsak ima nekaj svojega).

Ena mladostnica je psihoterapevtski proces tako lepo ubesedila.
»Veš, jaz imam svojo veliko posodo z vodo. Ti pa imaš v rokah prazno. In ko pridem, ti tekom ure jaz iz moje posode točim v tvojo. In ko grem, sem lažja. Lažje diham, lažje hodim, lažje živim. Ker ta posoda ni tako polna. No, ti pa kar stoči potem ven čez okno, prav?«

Tu sem, da te podpiram, medtem ko se soočaš s seboj – s svojimi bolečinami, svojimi travmami, svojimi prepričanji, svojim funkcioniranjem. In tu se, da s teboj ob vsej temi in teži iščem tiste bleščeče kamenčke (vire), ki se jih oprijemaš, ko lezeš iz teme proti svetlobi, svobodi.

A bo vedno enostavno?

Ne, tega ti ne morem obljubit.

A z vsem srcem ti lahko zagotovim, da bo vredno.
NAZAJ
Ostali prispevki

Radosti in izzivi otroštva skozi oči starša

Otroštvo je čas neizmernega potenciala, igrivosti, nagajivosti, raziskovanja življenja, igre.

Moj otrok je tesnoben - kaj pa zdaj?

Ob začetku šolskega leta se otroci pogosto srečajo z novimi izzivi. Morda boste opazili, da se vaš otrok odziva drugače kot po navadi.

Osebne meje - varen okvir za polno življenje

Razmišljanje ob knjigi Radost sebičnosti – Michelle Elman

Depresija - bolezen ali kažipot?

V zahodnem svetu depresijo najpogosteje razumemo kot bolezen.

Telo si vse zapomni

Gre za pomembno delo vodilnega raziskovalca psihološke travme Bessel van der Kolka.

Psihoterapija je več kot pogovor.

Kaj sploh je psihoterapija?

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti.

NASTAVITVE
×